Priljubljena smrekova smola nastaja v notranjih plasteh drevesa, pod lubjem in v samem deblu, občasno pa se pojavi tudi na zunanji površini. Gre za lepljivo, gosto snov, ki jo smreka izloča ob poškodbah ali naravnih obremenitvah. Njeno delovanje in sestavo so znanstveniki začeli natančneje razumeti šele z razvojem sodobnih analitičnih metod, predvsem na področju kemije, botanike in mikroskopskih raziskav.
Smrekova smola je izjemno kompleksna naravna snov, saj vsebuje več kot osemdeset različnih organskih spojin. Med hlapnimi sestavinami prevladujejo monoterpeni, med njimi α-pinen, β-pinen in limonen, ki delujejo kot naravna obramba drevesa pred škodljivimi organizmi. Trdnejši del smole sestavljajo diterpenske kisline, med katerimi ima pomembno vlogo abietična kislina, znana po svojih zaščitnih lastnostih.
Zaradi edinstvene kombinacije naravnih sestavin se smrekovi smoli že dolgo pripisujejo številni tradicionalni učinki. Njena uporaba se je skozi generacije prenašala v ljudskem izročilu, kjer je veljala za dragocen dar narave. Prav preplet različnih spojin daje smoli značilne lastnosti, zaradi katerih ostaja cenjena tudi v sodobnem času.
Smolo za izdelke Smrekovit pridobivajo izključno s smrek, ki so že utrpele poškodbe zaradi naravnih dejavnikov ali posegov, med njimi lomov, sečnje ali padca kamenja. Dreves pri tem ne poškodujejo dodatno, temveč zgolj zberejo smolo, ki jo je drevo že izločilo. Takšen način nabiranja spoštuje naravno ravnovesje in omogoča trajnostno uporabo gozdnih virov.
Smrekova smola se v zgodovinskih virih pojavlja zelo zgodaj, saj so jo ljudje uporabljali že v prazgodovini. Arheološke najdbe na območju današnje Finske potrjujejo, da so jo ljudstva žvečila že okoli leta 5000 pr. Kr. Odkriti odtisi zob kažejo, da smola ni služila le za krajšanje časa, temveč tudi za podporo ustnemu zdravju in lajšanje prebavnih težav. Njena naravna sestava je bila prepoznana kot koristna že dolgo pred razvojem sodobne medicine.
V antičnem obdobju je smrekova smola dobila pomembno mesto v zdravniških praksah. Hipokrat je med letoma 460 in 370 pr. Kr. opisoval načine uporabe smole, ki so jih zdravniki uporabljali še stoletja pozneje. Njegova dognanja so vplivala na medicino vse do srednjega veka. Tudi rimski avtorji so ji pripisovali poseben pomen. Plinij mlajši je poročal, da jantarne ogrlice niso imele zgolj estetske vloge, temveč so jih uporabljali tudi pri težavah z bezgavkami in grlom. Jantar namreč izvira iz fosilizirane smole, kar pojasnjuje njegovo vlogo v zdravilstvu.
V začetku prvega tisočletja je smrekovo smolo v svojih delih omenjal tudi Ibn Sina, znan pod imenom Avicena. V Kanonu medicine ji je pripisoval zdravilne lastnosti in jo uvrščal med naravna sredstva za podporo telesu. Njegovi zapisi so močno vplivali na evropsko medicino. V 16. stoletju se smola znova pojavi v zanimivem zgodovinskem kontekstu, ko je pruski vojvoda Albert Brandenburški Martinu Lutru poslal pripravek iz strjene smrekove smole za pomoč pri ledvičnih kamnih.